Posttravmatska stresna motnja (PTSD) je intenzivna anksiozna reakcija, ki je posledica preživetja izjemno hudega dogodka, travme. Ob tem je bila oseba močno prestrašena, doživela je občutke nemoči ali je bila v šoku. PTSD se lahko pojavi v obliki akutne motnje kmalu po travmi, lahko pa tudi z zakasnitvijo, celo po več kot šestih mesecih.
Vzroki PTSD:
- huda naravna ali prometna nesreča,
- vojna,
- ujetništvo,
- mučenje,
- telesna, spolna zloraba,
- resna poškodba sebe ali drugih,
- rop,
- uboj,
- izrazito zanemarjanje,
- nenadna smrt bližnjega,
- posilstvo,
- smrtna ogroženost,
- prisotnost pri travmatskem dogodku.
Simptomi:
- pogosti, ponavljajoči spomini na stresni dogodek;
- ponavljajoče sanjanje o stresnem dogodku (pri otrocih zastrašujoče sanje brez prepoznane vsebine);
- »flash back« / vsiljivi spomini (majhni otroci npr. uprizarjajo določen del travme);
- težave z zbranostjo, koncentracijo;
- razdražljivost, izbruhi jeze;
- težave z uspavanjem in s spanjem (prej jih ni bilo);
- nezmožnost priklica pomembnih podrobnosti v zvezi z dogodkom;
- pomanjkanje zanimanja za pomembne dejavnosti in sodelovanje pri njih;
- huda duševna stiska ob soočenju z ljudmi, krajem ali s čim drugim, kar spominja na stresni dogodek;
- občutki krivde zaradi nastalega stresnega dogodka;
- občutek odmaknjenosti od drugih, izločenosti;
- občutek prikrajšanosti pri načrtovanju prihodnosti (oseba npr. ne pričakuje/načrtuje kariere, družine, otrok...).
Dodatni simptomi, ki spremljajo PTSD:
- glavobol,
- vrtoglavica,
- bledost,
- pretirano potenje,
- omedlevica,
- senzacije srčnega ritma,
- tesnobnost, stres, napetost.
Kako ukrepamo?
Klinični psiholog bo pomagal žrtvam PTSD z ustrezno obliko psihoterapije glede na anamnestične oz. heteroanamnestične podatke ter v skladu z rezultati psihodiagnostičnih testov. Za mlajše otroke je najprimernejša igralna terapija. Pomembno je tudi izobraževanje staršev o simptomih in učinkih PTSD ter njihovo sodelovanje v terapevtskem procesu. Pri mladostnikih in odraslih lahko uporabljamo kognitivno vedenjsko psihoterapijo.
Namen obravnave:
- ublažitev oziroma odprava simptomov;
- prizadetemu omogočiti izraziti »bolečino«;
- prizadetemu pomagati končati žalovanje.
POMEMBNO JE HITRO UKREPANJE. NAJBOLJE JE, DA SE OBRAVNAVA ZAČNE TAKOJ PO TRAVMI, SAJ SO TAKO PRIČAKOVANI UČINKI NAJVEČJI.